Verjetno obravnavanje tematike za evangelijskega kristjana zveni nenavadno, saj je splošno znana in jo bom podal spodaj. Zakaj? Evangelijski kristjani hodijo v cerkve in skupnosti, kjer so pastorji poročeni, partnerja pa skupaj skrbita in vzgajata otroke. Svoje izkušnje delita z drugimi verniki, ki se njih obračajo v primeru zakonskih izzivov in skupno iščejo načine za še boljšo harmonijo zakona in družine. Mogoče se najdejo tudi izjeme kje po svetu, vendar pa so naše osebne izkušnje Sloveniji izredno pozitivne.

K pisanju članka me je spodbudilo pismo v Oni+ z dnem 12. novembrom, v katerem je bralka, sicer priznana borka za boljši položaj otrok, lucidno razgalila zgodovino ravnanja z otroki s strani (kot pravi) “Cerkve”. Domnevam, da s tem želi poimenovati RImsko katoliško cerkev, saj se je izraz “Cerkev” splošno prijel zanjo (imenovano tudi  Rimokatoliška cerkev).

Evangelijski kristjan se običajno pri stvareh, kjer bi iskal odgovor, kako nekaj narediti optimalno, vpraša, kaj bi Jezus naredil v taki situaciji. Jezus je za evangelijskega kristjana namreč popoln zgled pravičnosti, miru, milosti in odpuščanja. Ne pozabimo pa tudi, da je Jezus razkrival hinavščino, pohlep in krivičnost ter vztrajno kazal boljšo pot.

Torej, kako je Jezus ravnal z otroci (povzeto po Michaelu Houdmannu)?

V bibliji je zabeleženih nekaj primerov Jezusovega ravnanja z otroki.; v vsakemu od teh pa vidimo, da je bil Jezus do njih ljubeč in naklonjen, tudi zaščitniški, da si je zanje vzel čas in s svojim ravnanjem pokazal, da jih ceni.

Verjetno najbolj znan primer srečanja je v Markovem evangeliju 10:
Ljudje so pripeljali svoje otroke k Jezusu, da bi nanje položil roke, pa so jih njegovi učenci zavračali. Ko je Jezus to videl, je bil ogorčen in prizadet (prevedeno po Amplified bible). Dejal jim je: “Pustite otroke, naj pridejo k meni in jih tega ne prepovedujte, preprečujte, ali ovirajte, kajti takim pripada Božje kraljestvo.”… in objel je vsakega posebej, položil svoje roke nanje in jih zavzeto blagoslovil.” (ponovno AMP).

Tukaj vidimo, da Jezus otrok ni le sprejemal v svojo prisotnost, temveč jih je tudi posamično blagoslavljal. Iz evangelijev izhaja, da to ne gre za nekaj otrok, saj je bil Jezus pogosto obdan z množico ljudi, tudi več tisoč, kljub temu pa si je vzel čas za vsakega otroka posebej in jim tako izkazal svojo nakonjenost in izrazil pomembnost.

Biblija je zabeležila tudi več primerov, ko so starši, poznavajoč Jezusovo skrb in ljubezen do otrok in njegovo sposobnot delanja čudežev in ozdravljenj, pripeljali svoje bolne otroke k Jezusu, da jih ozdravi. Ta ozdravljenja vključujejo ozdravljenja od bolezni (Janez 4,46-52) kot tudi izganjanja zlih duhov (Marko 7,24-30, 9,14-27).
Jezus je obudil od mrtvih  tudi Jairovo hči (Luka 8,40-56) in mladeniča, ki ga je vrnil materi (Luka 7,11-17).

Tekom svojega služenja na Zemlji je Jezus pogosto predstavil otroke kot primer vere, kakršno naj bi bi imeli odrasli. Ko je Jezus blagoslavljal otroke, je dejal svojim učencem: “Resnično vam povem, če nekdo ne sprejme Božjega kraljestva kot otrok, nikoli ne bo vstopil vanj.”  V drugem primeru, ko so se učenci prepirali, kdo od njih bo največji v Božjem kraljestvu, je Jezus privedel pred njih otroka in dejal: “Resnično vam povem, če se ne spremenite in na postanete kot mali otroci, nikoli ne boste vstopili v Božje kraljestvo. Povem vam, kdorkoli postane majhen kot ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.”

Kot vidimo z zgornjem zapisu, ni nikjer videti, da bi Jezus zahteval, naj se otroke “krsti” za izbris njihovih grehov, kaj šele, da bi otroke poniževal. Nasprotno, Jezus jih je obravnaval ljubeče in s spoštovanjem – jih objel, blagoslavljal, ozdravljal in govoril “njihovo je nebeško kraljestvo.” Če tega v kateri od t.i. krščanskih skupnosti ali cerkva ne vidite, potem pač sledijo drugemu, svojemu “evangeliju”, ne pa bibliji oz. svetemu pismu.

Ker so otroci posebej ranljiva skupina prebivalstva, pozdravljamo vsakršno skrb in borbo za njihovo dobro.

Tadej Mihelič