Povzpnimo se k popolnosti

Ko sem pred časom imel priložnost po daljšem času ponovno govoriti z enim od (meni zelo ljubih) pastorjev, je bila njegova beseda v najinem pogovoru osredotočena na delo Jezusa Kristusa, t.j. odrešenje po milosti, brez naših zaslug, to je t.i. dobrih del.
Seveda je ta beseda resnična, vendar me je vseeno presenetila. Zakaj? Ker sem pričakoval vsaj kakšen korak naprej.

Kaj bi apostol Pavel dejal v takem primeru?

Hebrejcem 6,1-20 (SSP):
1 Pustimo torej začetni govor o Kristusu in se povzpnimo k popolnosti. Ne začenjajmo znova polagati temelja, namreč spreobrnjenja od mrtvih del in vere v Boga, 2 nauka o krščevanjih, polaganju rok, vstajenju od mrtvih in večni sodbi. 3 To pa bomo storili, če Bog dovoli. 4 Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, 5 take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, 6 pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. 7 Kajti prst, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. 8 Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in grozi ji prekletstvo. Njen konec je požganina.
9 Glede vas, ljubi, pa smo prepričani, da so stvari boljše, takšne, ki so povezane z odrešenjem, čeprav tako govorimo. 10 Bog seveda ni krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, ki ste jo izkazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim. 11 Želimo pa, da vsak izmed vas pokaže isto vnemo, tako da bo vaše upanje povsem gotovo prav do konca, 12 da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub.
Trdna Božja obljuba
13 Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel sam pri sebi, in ker ni mogel priseči pri večjem, 14 je rekel: Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil. 15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube. 16 Ljudje prisegajo pri večjem in, da bi prišli do konca kakršnega koli prerekanja, v potrditev prisežejo. 17 Ker je Bog hotel dedičem obljube še bolj jasno pokazati, da je njegov sklep neomajen, je posredoval še s prisego. 18 Tako sta dve neomajni dejanji, v katerih se Bog ne more zlagati, v veliko tolažbo nam, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas. 19 To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, 20 kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, po Melkízedekovem redu.

Efežanom 4

8 Zato je rečeno: “Povzpel se je na višavo, ujete peljal ujetnike,dal je darove ljudem.”

9 Kaj pa pomeni beseda “Povzpel se je,” če ne to, da se je prej spustil v spodnje kraje zemlje? 10 On, ki se je spustil, je isti, ki se je vzdignil čez vsa nebesa, da bi napolnil vse. 11 In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, 12 da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, 13 dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. 14 Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. 15 Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus. 16 Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samo sebe v ljubezni.

Povzpnimo se torej k popolnosti, veselo novico odrešenja pa namenimo še neodrešenim.

TM